Parodontalna bolezen je ena najpogostejših kroničnih vnetnih bolezni pri odraslih. Je posledica kopičenja in razmnoževanja bakterij v zobnih oblogah na površini zoba ob robu dlesni. Parodontalnih bolezni je več, vse pa prizadenejo tkiva v neposredni okolici zoba. Med najpogostejše spadara gingivitis-vnetje dlesni in parodontitis- vnetje tkiv ob zobu.
V enem kubičnem milimetru zobnih oblog je približno 100 milijonov bakterij, ki se delijo na več kot 500 različnih vrst. Bakterije se na površini zob združujejo v kompleksne kolonije, imenovane bakterijski biofilm oziroma zobni plak. Njegova količina in sestava sta močno odvisni od uspešnosti njegovega odstranjevanja ob vsakodnevni ustni negi.
Z opustitvijo primerne ustne nege se sestava biofilma spremeni in postane škodljiva za celo telo, ne le za zobe in obzobna tkiva. Pomembno je tudi dejstvo, da bakterije iz področja ust, vstopajo v krvni obtok in tako dostopajo do vseh notranjih organov. Bistveno pripomorejo k nastanku srčno žilnih obolenj, na primer možganške kapi, srčnega infarkta, težava z ledvicami, prezgodnjemu porodu…, pospešijo nastanek sladkorne bolezni in slabšajo njeno stanje.
Parodontalna bolezen se večinoma prične že v zgornji odrasli dobi. Zaradi slabo opaznih znakov in odsotnosti bolečine je ni mogoče hitro prepoznati in zaradi tega je pacienti velikokrat ne morejo zaznati sami. Čeprav napreduje počasi, ogroža funkcionalnost zobovja in v končni fazi vodi v izgubo zob. Parodontalna bolezen je kljub dobrim možnostim zdravljenja še posebej v primerih, ko je odkrita pravočasno, v Sloveniji še vedno glavni razlog za izgubo zob po 35. letu starosti.
Raziskava, ki so jo opravili na Stomatološki kliniki v Ljubljani, kjer so dvajset let spremljali stanje obzobnih tkiv odraslih prebivalcev Ljubljane, je pokazala alarmantno stanje. Parodontalna bolezen prizadene več kot 90% prebivalstva, več kot 50% prebivalcev Ljubljane pa ima znake zmerne ali napredovane parodontalne bolezni. Podatki žal ne kažejo, da bi se stanje v zadnjih letih izboljševalo.
V naši ambulanti si prizadevamo, da bi paciente motivirali, za čim boljšo in redno ustno higieno. S tem namenom poleg zobozdravnice za zdravje vaših zob skrbi ustni higienik, čigar poslanstvo je povezano predvsem z odkrivanjem začetnih in napredovanih oblik parodontalne bolezni, prikazom ustrezne ustne higiene.
Ustni higienik opravlja čiščenje bakterijskega biofilma z ultrazvočnim sistemom ter ročno in strojno odstranjuje trde zobnie obloge pod nivojem dlesni. Obenem opravlja še druge preventivne dejavnosti.
Če glede na anamnezo, klinični pregled obzobnih tkiv in rentgensko analizo zobozdravnik postavi diagnozo parodontalne bolezni, se zdravljenje prične z oralno-higiensko fazo (vzročno ali začetno zdravljenje). Namen začetnega zdravljenja je zmanjšati količino bakterijskega plaka, ki je glavni vzrok za nastanek parodontitisa, in s tem zamanjšati vnetje.
S pomočjo ultrazvočnih, zvočnih instrumentov ali v zadnejm času tudi laserja, v lokalni anesteziji odstranimo biofilm in trde konkremente (zobni kamen) s površine zoba nad dlesnijo in iz obzobnih žepov, z ročnimi instrumenti pa površine korenin zagladimo (t.i. postopek luščenja in glajenja korenin). Odstranimo tudi vse mehanske ovire, ki omogočajo zadrževanje zobnih oblog. Paciente poučimo o oralnohigienskih postopkih in tekom zdravljenja spremljamo njihovo pravilno izvajanje, saj je leto odločilnega pomena za dolgoročno ohranitev zdravja obzobnih tkiv. Dva do tri mesece po začetnem zdravljenju opravimo kontrolni pregled. Če kljub temu vnetje perzistira, sledi druga, kirurška faza zdravljenja, s katero zmanjšajmo ali odstranimo obzobne žepe in s tem vzpostavimo pogoje za dosledno izvajanje ustne higiene. Pacienti z nezadostno in nepravilno ustno higieno niso primerni za kirurški poseg. Med kirurškim posegom, ki poteka v lokalni anesteziji, dlesen odmaknemo od zobne korenine, s površine korenine mehanično odstranimo zobni kamen, bakterijski biofilm, odmrti cement, obzobni žep pa nekoliko zmanjšamo. Včasih tudi preoblikujemo kost, na površino korenin ali v kostne v žepe pa lahko vstavimo snovi, s katerimi skušamo vzpostavit ponovno povezavo zoba z obzobnimi tkivi in doseči delno obnovo kosti. Tri mesece po začetnem zdravljenju ponovno napravimo kontrolni pregled. Izmerimo globine sondiranja in ocenimo aktivnost vnetja, ki se kaže s krvavitvijo pri sondiranju. Tudi po vzročnem in korektivnem zdravljenju parodontitisa ob posameznih zobeh običajno še vedno ostanejo plitvi obzobni žepi. Zato kirurškemu zdravljenju sledi tretja faza zdravljenja, t.i. vzdrževalno zdravljenje, ki je integralni del zdravljenja in ga je potrebno izvajati doživljensko. Cilj podpornega zdravljenja je na mestih s povečano globino sondiranja z ustrezno pogostim odstranjevanjem bakterijskega biofilma preprečiti ponovitev vnetnega procesa in s tem nadaljnjo razgradnjo obzobnih tkiv. To je potrebno izvajati, tudi če zobni kamen ni prisoten in je ustna higiena odlična. Običajno se izvaja v trimesečnih do polletnih intervalih.
Higiensko fazo in vzdrževalno zdravljenje izvaja splošni zobozdravnik oziroma ustni higienik, kirurško zdravljenje pa specialist parodontolog.
Taja Dular Potočar, dr.dent.med.